Kako oceniti ceno kuhinje po meri: 3 metode določanja cen, ki bi jih moral poznati vsak mizar

Kalkulacija kuhinj in pohištva po meri je več kot le izračun stroškov plošč, okovja in dela. Dober postopek izdelave kalkulacij mora mizarju pomagati, da učinkovito pripravi ponudbe, določi konkurenčno prodajno ceno, razume finančne posledice vsakega projekta in dolgoročno zaščiti donosnost podjetja.

Pomembno je tudi razlikovati med kalkulacijo in ponudbo. Kalkulacija (estimate) je interni izračun pričakovanih stroškov, prodajne cene in finančnega izida posla. Ponudba (quotation) je predlog za stranko, ki izhaja iz te kalkulacije.

Dobro zasnovan sistem za izdelavo kalkulacij mora zato opraviti dve nalogi: stroške projekta izračunati tako natančno, kot je v praksi smiselno, in omogočiti prilagajanje prodajne cene glede na razmere na trgu, zasedenost, značilnosti projekta in poslovne prioritete.

Temelj takega sistema so tri uporabne metode.

1. Cena na tekoči meter

Določanje cene na tekoči meter je eden najpreprostejših načinov za kalkulacijo kuhinje. Mizar določi referenčno ceno na meter in jo pomnoži z dolžino kuhinje.

Vendar mora uporabna referenčna cena temeljiti na premišljenem izračunu stroškov. Ne sme biti le poljubna cena, izbrana ob pogledu na konkurenco.

Različni materiali in specifikacije zahtevajo različne cene. Kuhinja iz oplemenitene iverne plošče ima lahko na primer drugačno referenčno ceno kot kuhinja iz MDF, še posebej če slednja zahteva dodatno površinsko obdelavo. Pri referenčni ceni mora biti tudi jasno opredeljeno, kaj vključuje: korpuse, vrata, standardno okovje, površinsko obdelavo, montažo, prevoz ali druge storitve.

Za postavke zunaj standardne specifikacije, kot so posebno okovje, neobičajne površinske obdelave, nestandardne mere ali zahtevne konstrukcijske podrobnosti, lahko nato obračunate doplačila.

To metodo podrobno obravnavamo – tudi kako oblikovati referenčno ceno in kako obravnavati doplačila – v članku Cena na tekoči meter: preprost način za kalkulacijo kuhinj po meri.

Prednosti

• Hitra kalkulacija: Okvirno ceno lahko pripravite z razmeroma malo podatki.
• Preprosta komunikacija: Stranke razumejo osnovno logiko oblikovanja cene.
• Dosledno izhodišče: Podobne projekte lahko ocenite z isto referenčno ceno.
• Uporabno pri prvih povpraševanjih: Pomaga ugotoviti, ali je morebitni projekt v grobem znotraj proračuna stranke, preden vložite veliko časa v podrobno načrtovanje.

Slabosti

Glavna slabost je, da tekoči meter ne pomeni enake količine dela v vsaki kuhinji. Dve enako dolgi kuhinji se lahko močno razlikujeta po številu elementov, predalov, kotov in posebnega okovja, po zahtevah glede površinske obdelave in po zahtevnosti montaže.

Preprosta ravna kuhinja lahko zahteva manj dela kot enako dolga kuhinja z nepravilnimi stenami, več koti, vgradnimi aparati in oteženim dostopom.

Če je referenčna cena preveč splošna, lahko podjetje zahtevne projekte ponudi prepoceni, preproste pa predrago. Prilagoditve ta problem zmanjšajo, a z naraščanjem števila izjem metoda postaja vse manj preprosta.

Najboljša uporaba: Cena na tekoči meter se dobro obnese pri okvirnih kalkulacijah in razmeroma standardiziranih projektih, pod pogojem, da referenčna cena izhaja iz realnih stroškov in da so meje standardne specifikacije jasne.

2. Podrobna kalkulacija projekta s cenovnim množiteljem

Podrobna kalkulacija projekta izhaja iz konkretnega projekta in ne iz splošne referenčne cene. Mizar izračuna pričakovane stroške dela in nato s cenovno strategijo določi prodajno ceno.

Stroškovna osnova lahko vključuje:

• Surovine in ploščni material
• Obdelavo materiala, razrez, robljenje, vrtanje in drugo pripravo
• Okovje, sisteme predalov, tečaje in dodatno opremo
• Neposredno delo in podizvajalska dela
• Površinsko obdelavo in druge proizvodne storitve
• Prevoz, montažo in druge stroške, specifične za projekt
• Ustrezen delež režijskih stroškov, odvisno od namena izračuna

Natančno stroškovno osnovo je treba opredeliti dosledno. Če nekateri stroški niso vključeni v izračun, mora mizar vedeti, kako bodo pokriti drugje.

Ko so stroški ocenjeni, lahko uporabite množitelj. Na primer:

Prodajna cena = opredeljena stroškovna osnova × cenovni množitelj

Množitelj 2, 3 ali 4 da zelo različne prodajne cene. Ustrezen množitelj je odvisen od tega, kaj vsebuje stroškovna osnova, od stroškovne strukture podjetja, razmer na trgu, razpoložljivih zmogljivosti, tveganja projekta in zahtevanega finančnega donosa.

Pomembno je, da množitelja ne zamenjujete z dobičkom. Če je opredeljena stroškovna osnova 1.000 €, prodajna cena pa 3.000 €, je množitelj 3. Razlika znaša 2.000 €, kar pomeni pribitek (markup) v višini 200 % na to stroškovno osnovo in bruto maržo (margin) v višini 66,7 % glede na prodajno ceno. To ne pomeni, da bo podjetje ustvarilo 2.000 € čistega dobička. Stroške, ki niso vključeni v stroškovno osnovo, kot so režijski stroški, administracija in drugi stroški poslovanja, je še vedno treba pokriti.

Prednosti

• Kalkulacija za konkreten projekt: Material, okovje, obdelavo in delo lahko izračunate za dejansko zasnovo.
• Večja preglednost: Mizar vidi, kateri deli projekta največ prispevajo k stroškom.
• Prilagodljivo določanje cen: Prodajno ceno lahko prilagodite, ne da bi spreminjali osnovni izračun stroškov.
• Boljša finančna analiza: Podjetje lahko primerja pričakovane in dejanske stroške ter tako izboljša prihodnje kalkulacije.

Slabosti

Podrobna kalkulacija lahko zahteva veliko dela, še preden se stranka odloči za projekt. Morda vključuje ogled na objektu, natančne izmere, razvoj zasnove, podrobne risbe, izbiro materialov in pogovore o specifikacijah.

To ustvari poslovni problem: podjetje lahko porabi veliko ur za pripravo kalkulacije za stranko, ki na koncu izbere drugega izvajalca ali projekt opusti.

Metoda lahko ustvari tudi lažen občutek natančnosti. Podroben izračun je zanesljiv le toliko, kolikor so zanesljive njegove predpostavke. Negotove razmere za montažo, nedokončane odločitve stranke, spremembe cen dobaviteljev in nepredvidena dela lahko še vedno povzročijo, da se dejanski stroški razlikujejo od kalkulacije.

Za vodnik po korakih z izračunanim primerom si oglejte članek Podrobna kalkulacija projekta: od dejanskih stroškov do prodajne cene.

Najboljša uporaba: Podrobna kalkulacija projekta je še posebej uporabna pri zahtevnih, neobičajnih ali dragih projektih, kjer razumevanje posamezne stroškovne strukture upraviči čas, porabljen za kalkulacijo.

3. Kalkulacija po elementih

Kalkulacija po elementih je praktična srednja pot med preprosto metodo cene na meter in podrobno kalkulacijo od začetka. Je tudi trden temelj za aplikacijo za izdelavo kalkulacij, zasnovano posebej za pohištvo in kuhinje po meri.

Osrednja zamisel je zgraditi knjižnico tipov elementov in drugih pohištvenih sestavnih delov za večkratno uporabo. Namesto da bi vsak projekt ocenjevali kot povsem novo zbirko delov, mizar izbere in konfigurira znane elemente.

Knjižnica lahko vsebuje spodnje elemente, zgornje elemente, visoke elemente, elemente s predali, kotne elemente, elemente za vgradne aparate, odprte police, zaključne stranice, zapolnilne letve in druge pogosto uporabljene elemente. Vsak element ima parametre, kot so širina, višina, globina, material, način konstrukcije, okovje in zahteve glede površinske obdelave.

Za vsako predlogo elementa lahko sistem hrani podatke, potrebne za izračun stroškov in prodajne cene, med drugim:

• Količine materiala in pričakovani odpad
• Zahteve za razrez, robljenje, vrtanje in drugo obdelavo
• Okovje
• Predpostavke o delu
• Stroške površinske obdelave in podizvajalcev
• Standardna konstrukcijska pravila
• Pravila za določanje cen in morebitne prilagoditve

Mizar nato iz teh elementov sestavi kuhinjo. Aplikacija združi njihove specifikacije in pripravi kalkulacijo na ravni projekta, seznam materiala in okovja za nabavo ter, kjer podatki to omogočajo, informacije za pripravo proizvodnje.

Zakaj je ta metoda tako učinkovita

Glavna prednost je ponovna uporaba. Podjetje velik del svojega znanja o izdelkih izračuna in uredi vnaprej, nato pa ga uporablja znova in znova.

Knjižnica elementov izboljša tudi doslednost. Če se isti tip elementa uporablja v več projektih, je mogoče njegovo osnovno konstrukcijsko in stroškovno logiko vzdrževati na enem mestu. Ko se podjetje uči iz izkušenj v proizvodnji, lahko knjižnico posodobi z boljšimi količinami materiala, realnejšimi predpostavkami o delu in izboljšanimi konstrukcijskimi pravili.

Sčasoma lahko knjižnica raste in vključuje vse bolj specializirane elemente. Lahko jo razvijate ročno, uvozite iz programske opreme CAD za pohištvo ali povežete z drugimi orodji za načrtovanje in proizvodnjo.

Omejitve in začetna naložba

Glavna slabost je začetni trud, potreben za izdelavo uporabne knjižnice. Predloge elementov je treba opredeliti, dokumentirati njihovo konstrukcijsko logiko in njihove stroške preveriti glede na dejansko proizvodnjo.

Ta naložba ni značilna le za kalkulacijo po elementih. Vsaka resna metoda izdelave kalkulacij zahteva neko kombinacijo zanesljivih podatkov o stroških, jasnih predpostavk in izkušenj. Razlika je v tem, da knjižnica elementov velik del tega znanja spremeni v digitalna sredstva za večkratno uporabo.

Tudi obsežna knjižnica ne bo pokrila vseh primerov. Pohištvo po meri neizogibno vključuje neobičajne mere, posebne podrobnosti, nepričakovane razmere na objektu in enkratne oblikovalske odločitve. Sistem mora zato uporabniku omogočati dodajanje ročnih postavk, izrednih stroškov in prilagoditev za posamezen projekt, ne da bi vsak primer silil v standardno predlogo.

Kako zgraditi in preizkusiti knjižnico elementov, razlagamo v članku Kalkulacija po elementih: zgradite sistem za večkratno uporabo pri pohištvu po meri.

Najboljša uporaba: Kalkulacija po elementih je še posebej primerna za podjetja, ki redno izdelujejo kuhinje ali podobno pohištvo in želijo zmanjšati administrativno delo ter hkrati izboljšati doslednost in finančni pregled.

Njen dolgoročni potencial presega izdelavo kalkulacij. Ko so specifikacije elementov ustrezno strukturirane, lahko isti podatki podpirajo nabavo, načrtovanje proizvodnje in pripravo dela v delavnici. Končni cilj je avtomatizirati čim več ponavljajočega se dela, mizarju pa pustiti nadzor nad oblikovalskimi odločitvami, izjemnimi primeri in končno potrditvijo.

Druge metode kalkulacije in določanja cen, ki jih je dobro poznati

Zgornje tri metode niso edini pristopi h kalkulaciji. Dopolnjuje jih lahko več drugih konceptov.

Obračun po porabljenem času in materialu

Stranki zaračunate material in čas, porabljen za projekt, pogosto po dogovorjenih urnih postavkah ali pribitkih. To je lahko primerno, kadar obseg del ni jasen, čeprav stranke morda raje vnaprej poznajo določeno ceno.

Kalkulacija na podlagi delovnih ur

Podjetje oceni ure, potrebne za načrtovanje, pripravo, proizvodnjo, površinsko obdelavo, montažo in druge dejavnosti, nato pa uporabi ustrezno urno postavko. To lahko izboljša natančnost drugih metod, še posebej kadar delo predstavlja velik del skupnih stroškov.

Kalkulacija po sestavnih delih

Cena projekta se oblikuje prek posameznih sestavnih delov, kot so korpusi, vrata, predali, plošče, okovje in površinska obdelava. Ta pristop je lahko del sistema kalkulacije po elementih, še posebej kadar imajo sestavni deli lastna stroškovna in proizvodna pravila.

Določanje cene s ciljno maržo

Namesto preprostega množitelja podjetje izračuna prodajno ceno, potrebno za dosego ciljne bruto marže.

Prodajna cena = stroškovna osnova ÷ (1 − ciljna marža)

Če je na primer opredeljena stroškovna osnova 1.000 €, ciljna marža pa 40 %, je potrebna cena približno 1.667 €. Tako dosežete želeno maržo le glede na opredeljeno stroškovno osnovo; izključene stroške je treba še vedno upoštevati.

Določanje cene glede na vrednost

Cena lahko odraža tudi vrednost, ki jo stranka pripisuje oblikovanju, mojstrski izdelavi, prilagoditvi po meri, storitvi in končnemu rezultatu. Dva projekta s podobnimi stroški lahko upravičita različni ceni, če se razlikujeta po zaznani vrednosti ali tržnem položaju.

Določanje cene glede na vrednost ne sme nadomestiti zavedanja o stroških. Podjetje mora še vedno razumeti svoje stroške in presoditi, ali je cena poslovno smiselna.

Ponudbe s fiksno ceno

Fiksna cena je poslovni dogovor in ne samostojna metoda kalkulacije. Podjetje lahko ceno izračuna na podlagi tekočih metrov, podrobne kalkulacije, predlog elementov ali kombinacije metod, nato pa stranki ponudi fiksni znesek za dogovorjeni obseg del.

Ker izvajalec prevzame del negotovosti glede končnih stroškov, postanejo predpostavke, izključitve in pravila za spremembe naročila še posebej pomembni.

Donosnost je več kot razlika med ceno in stroški

Projekt se lahko zdi donosen, ker je njegova prodajna cena bistveno višja od ocenjenih stroškov. Vendar je treba donosnost, tveganje in skupni vložek dela obravnavati skupaj.

Vsi projekti z enakim pričakovanim dobičkom za izvajalca ne pomenijo enake priložnosti. En posel je lahko preprost, predvidljiv in blizu delavnice, drugi pa lahko vključuje negotove razmere na objektu, zahtevno montažo, obsežno usklajevanje s stranko ali dolgo pot. Tudi če oba projekta kažeta enak pričakovani finančni rezultat, lahko drugi zahteva več časa, prinese več negotovosti in podjetje izpostavi večjim morebitnim izgubam.

Zato je koristno projekt oceniti z več vidikov:

• Pričakovana donosnost: Kakšen finančni donos pričakujete, ko upoštevate vse relevantne stroške?
• Tveganje: Kako verjetno je, da se bodo stroški, časovnica, obseg del ali plačilo razlikovali od pričakovanj, in kako resne bi lahko bile posledice?
• Skupni vložek: Koliko časa, usklajevanja, poti, načrtovanja in pozornosti vodstva bo projekt zahteval?
• Zmogljivosti in oportunitetni strošek: Katero drugo delo bi podjetje lahko opravilo v istem obdobju in ali bi s sprejemom tega projekta izpodrinili boljšo priložnost?
• Denarni tok in izpostavljenost pri plačilih: Koliko denarja morate vložiti, preden prejmete plačilo, in kako dolgo bi lahko ta denar ostal vezan?

Nekatere od teh dejavnikov je mogoče oceniti ali zabeležiti. V izračun stroškov lahko na primer vključite razdaljo do objekta, pričakovane ure montaže, število ogledov na objektu ali rezervo za nepredvidene stroške. Druge je težje natančno izraziti kot fiksne parametre. Oddaljen projekt se lahko na papirju zdi privlačen, v praksi pa ga lahko pot, motnje v urniku dela, nastanitev ali težave pri vračanju zaradi odprave napak naredijo manj privlačnega.

Tveganje in vložek sta tesno povezana, vendar nista enaka. Predvidljiv projekt lahko zahteva veliko dela, ne da bi bil posebej tvegan. Nasprotno pa lahko na videz preprost projekt nosi precejšnje tveganje, če stranka nima jasnih pričakovanj, dostop ni zagotovljen ali razmere za montažo niso bile preverjene.

Dober sistem za izdelavo kalkulacij mora zajeti dejavnike, ki jih je mogoče količinsko opredeliti, izpostaviti pomembne predpostavke in izvajalcu omogočiti, da za vse ostalo uporabi lastno strokovno presojo. Kadar je negotovost velika, je lahko odziv višja cena, rezerva za nepredvidene stroške, jasnejši pogodbeni pogoji, ožji obseg del ali odločitev, da posla ne sprejmete.

Donosnost je treba ocenjevati tudi skozi čas

Donosnost enega projekta ne pove celotne zgodbe o podjetju. Izvajalec mora poslovanje ocenjevati tako po posameznih poslih kot za opredeljeno obdobje, na primer za mesec, četrtletje ali leto.

Projekt je lahko sam po sebi donosen, a kljub temu slaba izraba omejenih zmogljivosti, če porabi preveč časa, povzroča motnje ali zamika privlačnejše delo. Nasprotno je lahko projekt z nižjo maržo poslovno koristen, če zapolni sicer neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, ustvari dragocen odnos s stranko ali prinese ponovna naročila – pod pogojem, da njegova cena še vedno podpira finančne potrebe podjetja.

Bistveno vprašanje ni le: »Koliko dobička bo prinesel ta posel?« Temveč tudi: »Kako sprejem tega posla prispeva k skupni uspešnosti podjetja v obravnavanem obdobju?«

Analiza po obdobjih mora zajeti dejanske prihodke, neposredne stroške, bruto dobiček, stroške poslovanja, čisti dobiček, razpoložljive zmogljivosti in denarni tok. Kalkulacije mora primerjati tudi z dejanskimi rezultati. Tako izvajalec ugotovi, ali podjetje dosledno pravilno določa cene, ali nekatere vrste projektov porabijo nesorazmerno veliko truda in ali celotna obremenitev prinaša pričakovani donos.

Določanje cen se lahko nato prilagaja trenutnim razmeram. V mirnejšem obdobju je nižja cena lahko poslovno razumna, če delo še vedno pokrije relevantne stroške in pozitivno prispeva k poslovanju. V obdobju velike zasedenosti lahko izvajalec zaračuna več, ker so zmogljivosti omejene in sprejem enega posla pomeni zavrnitev drugega. Nobena od teh odločitev ne bi smela temeljiti le na univerzalnem množitelju; izbira je odvisna od stroškovne strukture, zasedenosti, tveganja in poslovnih ciljev.

Drugi dejavniki, ki jih je težko količinsko opredeliti

Tudi napredna aplikacija za kalkulacije ne more vsakega vidika spremeniti v zanesljiv številčni parameter. Nekateri vidiki projekta so odvisni od izkušenj, nepopolnih informacij, človeškega vedenja ali okoliščin, ki postanejo jasne šele, ko se delo začne. Teh dejavnikov ne smete prezreti samo zato, ker jih je težko izmeriti.

Primeri:

• Komunikacija s stranko in sprejemanje odločitev: Nekatere stranke se odločajo hitro in dajejo jasna navodila; druge zahtevajo ponavljajoče se sestanke, pogoste spremembe ali obsežna pojasnila.
• Negotovost glede razmer na objektu: Stene, tla, napeljave, dostopne poti in obstoječe konstrukcije se lahko razlikujejo od podatkov, ki so bili na voljo med izdelavo kalkulacije.
• Zahtevnost zasnove in montaže: Tehnično neobičajna podrobnost lahko zahteva več razmisleka, iskanja rešitev ali usklajevanja, kot bi nakazovali njeni stroški materiala.
• Pot in motnje: Oddaljen projekt lahko razdrobi urnik dela, poveča utrujenost in naredi naknadne obiske nesorazmerno drage.
• Spremembe obsega del in pričakovanja: Stranka lahko pričakuje manjše prilagoditve, ki skupaj ustvarijo precej dodatnega dela, čeprav te spremembe na začetku niso očitne.
• Usklajevanje z drugimi izvajalci: Zamude ali napake drugih izvajalcev lahko vplivajo na montažo, zahtevajo ponovne obiske in izvajalca prisilijo v čakanje ali prerazporejanje dela.
• Ugled in vrednost poslovnega odnosa: Nekateri projekti lahko prinesejo koristna priporočila, pokažejo zmožnosti podjetja ali okrepijo dolgoročni odnos s stranko. Prihodnja vrednost je resnična, a negotova.
• Časovni pritisk in motnje v poslovanju: Projekt s kratkim rokom lahko poseže v načrtovanje dela v delavnici ali zamakne druge posle.
• Negotovost glede popravil in poprodajnih storitev: Verjetnosti in posledic prilagoditev, garancijskih popravil ali reklamacij strank ni vedno lahko predvideti.

Zaradi teh dejavnikov kalkulacija ne more biti povsem parametrična. Parametrični sistem izračuna rezultate iz opredeljenih vhodnih podatkov in pravil, vendar vseh pomembnih vhodnih podatkov ni mogoče dosledno izmeriti ali poznati vnaprej.

Praktični cilj ne sme biti odprava človeške presoje. Cilj mora biti avtomatizirati, kar je mogoče zanesljivo izračunati, zabeležiti, kar je mogoče opaziti, in pustiti prostor za premišljene odločitve tam, kjer negotovost ostaja.

Aplikacija lahko pomaga z zapiski, opozorili na tveganja, ročnimi prilagoditvami, polji za rezerve in evidenco o tem, zakaj je bila cena spremenjena. Sčasoma lahko dejanski rezultati projektov razkrijejo vzorce, zaradi katerih je nekatere prej subjektivne dejavnike lažje oceniti. Podjetje lahko na primer ugotovi, da določene razmere za montažo običajno zahtevajo dodatne ure ali da pri projektih nad določeno razdaljo pogosto nastanejo stroški ponovnih obiskov.

Sistem naj se z nabiranjem izkušenj izboljšuje, ne da bi se pretvarjal, da je mogoče vsak projekt zreducirati na popolno formulo.

Kako naj mizar izbere metodo?

Metode je najbolje razumeti kot pristope, ki se dopolnjujejo, in ne kot možnosti, ki se med seboj izključujejo.

Praktična aplikacija lahko te pristope združuje. Za začetno kalkulacijo lahko na primer uporabi ceno na tekoči meter, jo nadomesti s kalkulacijo po elementih, ko zasnova postaja jasnejša, ter doda ročne prilagoditve za izjemno zahtevnost ali tveganje. Podrobna kalkulacija in izračuni s ciljno maržo nato izvajalcu pomagajo preveriti, ali je predlagana prodajna cena finančno ustrezna.

Pomembno arhitekturno načelo je, da izračun stroškov ostane ločen od odločitve o prodajni ceni. Stroški opisujejo pričakovane vire, potrebne za izvedbo projekta. Pravila za določanje cen določajo, kako se ti stroški prevedejo v poslovno ponudbo. Tveganje, vložek, zmogljivosti, razmere na trgu in zahtevani donos lahko vplivajo na to odločitev, ne da bi popačili osnovne podatke o stroških.

Dolgoročni cilj: manj administracije, boljše odločitve

Za podjetje, ki izdeluje pohištvo po meri, mora aplikacija za kalkulacije narediti več kot le izračunati številko. Zmanjšati mora ponavljajoče se administrativno delo, ohraniti nabrano znanje podjetja, pripravljati dosledne ponudbe in lastniku pomagati razumeti finančne posledice sprejema vsakega projekta.

Strukturirana knjižnica elementov je še posebej uporaben temelj, ker lahko isti podatki podpirajo izdelavo kalkulacij, nabavo in pripravo proizvodnje. Ko sistem dozori, bi lahko velik del rutinskega dela avtomatizirali, mizarju pa bi ostali preverjanje izmer, pogovor s stranko o izbirah, pregled izjemnih okoliščin in potrditev končne ponudbe.

Cilj ni odpraviti strokovne presoje. Cilj je to presojo prihraniti za odločitve, pri katerih je najpomembnejša.

Močan sistem za izdelavo kalkulacij združuje zanesljive podatke o stroških, prilagodljivo določanje cen, zavedanje o tveganju in vložku ter razumevanje donosnosti skozi čas. Mizarju pomaga vsak projekt premišljeno ovrednotiti, zaščititi podjetje in porabiti manj časa za upravljanje informacij, ki jih podjetje že pozna.